Tone Pavček: Najlepši verzi za 50 let in rojstni dan o sreči

"Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu… Vsak tiho zori počasi in z leti, a komor že greš, vse poti je treba na novo začeti."

"A včasih so daleč poti, da roka v roko ne seže, a včasih preblizu so si, da z nohti lahko srce kdo doseže…"

"Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce, in da s sveta odganjaš – sence."

"Ti si za zmeraj mlad veter v polju, zvezda na nebu."

"Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne polic, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice."

"A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega krova, poskusi vnovič in zopet in znova."

"In vse je kot v že znani pradavnini. Odhod. Čez polje. V dvoje. V mesečini."

"Ljubim večere, ko zdrsi v škrlat poslednja luč. Ob robu dneva vztraja na nebu kot na listini pečat ljudem obljubljena podoba raja."

"Naj ne pojdem mimo tebe, naj te moja roka najde, biser, in posluša, kako v tesen svet vkovana diha ujeta duša oceana."

"V srcu, če je ta pravo, je zmeraj prostora za tisoč imenitnih stvari, ki jih ljubiti mora vse, kar živi."

"Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi."

"Sreča je v majhnih stvareh, toplih ljudeh, v stisnjenih dlaneh."

"Majhna, čisto majhna pesem je šla o prvem mraku po ozki stezici in se izgubila v polju zelenem."

"Teči torej. Preprosto kot reka. Od izvira pa do izliva. In ne pozabiti, kako so lepa naročja vrb, kamor skriva pesmice veter."

"Šel sem večeru naproti in sem bil sam večer."

"Ostani pri meni, ptica, ne leti na južno stran, ko se razraste po meni tišina; ne bi rad umrl sam."

"Daleč so moja polja. Pusta in sama. Daleč je mali, kamniti svet. In daleč si ti. Med nama so tuji obrazi in blodnje minulih let."

"Ljubi trave, tiste mehke, ki šumijo na ravnini, tiho, mehko kakor v srcu polpozabljeni spomini."

"Voda in veter – nerazdružen par. Med njima so prečudovita stanja dotikanj, božanj, milih ljubkovanj."

"Po svoje vsak prebira knjigo stvarstva. A ona kot nikoli prazna dlan še ob slovesu, ko umira dan, da zadnji dar ti svojega bogastva."

"Ni vse tako kot se zdi brezskrbno, veselo. Mnogim se je življenje zapelo, da človeka boli. In naprej ne gredo, a nazaj ni poti."